Svetovna proizvodnja hrane je vse bolj občutljiva za skrajne vremenske pojave v povezavi s podnebnimi spremembami, kar lahko dodatno povzroči nenadna in nepredvidljiva pomanjkanja hrane. Slovenija je tako kot EU močno odvisna od uvoza beljakovinskih surovin za porabo v živinoreji. Imamo le še 2545 m² kmetijskih zemljišč na prebivalca, od tega le 884 m² obdelovalnih površin na prebivalca, kar ne zadošča za zagotovitev lastne hrane v zadovoljivem obsegu. V primeru hujše energetske krize pa nam grozi celo lakota, opozarjajo strokovnjaki.

Podražitvam živil ni videti konca. Svetovne cene hrane so se v letošnjem prvem mesecu povzpele na najvišje ravni, odkar jih je Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) pred 20 leti začela spremljati. Januarska rast cen za 3,4 odstotka v primerjavi z decembrom je bila že sedma mesečna rast zapored in ni videti, da bi se stanje umirilo. V Sloveniji se je hrana v zadnjih štirih letih oziroma od januarja 2007 do januarja 2011 podražila za kar 22,4 odstotka. A to še ni najhuje. V primeru hujše energetske krize se nam namreč lahko zgodi, da bomo zaradi nizke samooskrbe celo lačni.

»Med zadnjo krizo preskrbe s hrano leta 2007 so svetovne rezerve v hrani dosegle rekordno nizko vrednost, bilo jih je zgolj za 12 tednov. Svetovna proizvodnja hrane je vse bolj občutljiva za skrajne vremenske pojave v povezavi s podnebnimi spremembami, kar lahko dodatno povzroči nenadna in nepredvidljiva pomanjkanja hrane. Slovenija je tako kot EU močno odvisna od uvoza beljakovinskih surovin za porabo v živinoreji. Kmetijske cene na svetovnih trgih se običajno nesorazmerno odzivajo na majhne spremembe v količini proizvodnje. Poleg tega lahko naravne nesreče in drugi dogodki privedejo do protekcionizma, čemur smo bili priča v lanskem letu po prepovedi izvoza pšenice iz Rusije in Ukrajine, ki imata 30 % delež v svetovnem izvozu pšenice. Pomanjkljivi oskrbi s hrano za prebivalce Slovenije v času njene nedostopnosti na svetovnih trgih bi se lahko izognili le z zadostno samooskrbo,« je pred časom za enega od časnikov dejal Anton Jagodic, višji področni svetovalec v sektorju za kmetijsko svetovanje na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS).

Po podatkih Kmetijskega inštituta Slovenije je bila v letu 2009 dosežena povprečna stopnja samooskrbe pri žitih 53 %, pri tem pšenica 45,9 %, koruza 58,5 %, ječmen 52,1 %, krompir 62,8 %, zelenjava 37.8 %, meso govedi 98,1 %, meso prašiči 54,6 %, meso perutnina 109,1 %, meso drobnice 97,4 %, kravje mleko 113,6 %, jajca 93,1 % in med 85,0 %. Razlogi za vedno manjšo samooskrbo v Sloveniji so po Jagodicu padci odkupnih cen kmetijskih pridelkov, do katerih je prišlo z vstopom v Evropsko unijo (EU) in sprostitve trgov, ko se je v Sloveniji povečala oskrba hrane iz EU in svetovnih trgov. To je povzročilo padec dohodkov v kmetijstvu, poslabšanje položaja kmečkih družin in posledično zmanjšanje interesa za kmetovanje oz. njegovo opuščanje.

»Spremenila se je struktura setve, na ravnino se je selila govedoreja. Med razloge za vedno manjšo samooskrbo lahko navedemo še: zmanjševanje proizvodnega potenciala (pozidava kmetijskih zemljišč, zaraščanje), nizka storilnost slovenskega kmetijstva (neugodna zemljiška, posestna, velikostna, starostna in izobrazbena struktura, nizka stopnja profesionalizacije in nizka delovna intenzivnost), velik delež kmetijskih zemljišč z omejenimi pogoji za kmetovanje (območja z omejenimi naravnimi dejavniki, območja pod posebnimi varstvenimi režimi, Natura 2000), omejitve intenzivne kmetijske proizvodnje (vodovarstvena območja, omejitve gnojenja z dušikom, okoljska naravnanost kmetovanja) in slabšanje starostne strukture nosilcev kmetijskih gospodarstev. Od naštetih razlogov je daleč najvplivnejša izguba kmetijskih zemljišč zaradi svoje nepovratnosti. Statistični podatki kažejo, da so se od leta 1991 do 2008 površina kmetijskih zemljišč v uporabi zmanjšala za 68.870 ha torej za 12,3%. V Sloveniji smo izgubili 7 ha kmetijskih zemljišč na dan v obdobju 2002-2007. Imamo le še 2545 m² kmetijskih zemljišč na prebivalca, od tega le 884 m² obdelovalnih površin na prebivalca, kar ne zadošča za zagotovitev lastne hrane v zadovoljivem obsegu. Za zagotavljanje samooskrbe bi bilo potrebnih približno 3000 m² obdelovalnih kmetijskih zemljišč na prebivalca,« opozarja Jagodic.

Predsednica Zveze kmetic Slovenije Irena Ule pa je ob tem dodala: »Ljudje so lačni že ob veliko manjših pretresih, naravnih ali družbenih, kot je velika gospodarska kriza. Dovolj je, da je ohromljen transport. Ko bodo pridelovalci v revnih deželah imeli izboljšan status, bodo tudi sami rabili zase in svoje meščane in je ne bodo več prodajali. Pozabljamo na delo otrok, izkoriščanje žensk in  suženjsko delo moških v revnih državah, ki nam sedaj prodajajo svoje pridelke ali celo belo blago, da nekako preživijo. Ni potrebno, da doma pridelamo vse v zadostni meri, vendar pa je s pridelanim potrebno ljudi vsaj za silo nahraniti. Ko družba ne pije več kravjega mleka ampak mleko iz mlekarn, je v družbi nekaj hudo narobe!« Ob tem opozarja še, da moramo ohranjati „življenjsko moč", vitalnost domačih populacij oz. genetsko raznovrstnost, saj ravno ta omogoča populacijam, da se prilagodijo. »Nenehne grožnje so kar malo pretirane. Morali pa bi se zavedati, da klimatske spremembe prihajajo z juga, seme in plemenske živali pa pogosto kupujemo iz druge smeri. Je to prav? Prehitra menjava kultur bo našo naravo zopet presenetila in ne bo časa za prilagajanje,« pravi Uletova, ki razloge za vedno slabšo prehransko samooskrbo pri nas vidi v negativnem odnosu do kmetijstva tako družbe kot države. »Kmetom naša družba postavlja zelo visoke nadstandarde, s tem draži rastlinsko pridelavo in živalsko prirejo, ljudje pa kupujejo samo najcenejše. Najcenejše je pripeljano od bogve kje, gotovo ni pridelano po naših pričakovanjih, že oddaljenost mesta izvora in porabe pa postavlja vprašanje o „svežem". Spremeniti moramo najprej sebe in naše navade: tako v kulinariki kot kmetovanju.«

In še: »Kmetom smo odvzeli pravico do kmetovanja. Vsi so gradili hiše na vasi, sedaj pa jih moti jutranje petje petelina, gnojenje z organskimi gnojili, motijo jih obnove hlevov, nov delovni stroj ... Vasi moramo vrniti pravico do kmetovanja! Kmetije pa rabijo v tem času tudi kapital. Naše kmetije so osiromašene, veliko jih je na robu propada in obupa. Tako so izčrpani, da je načeta njihova navezanost na zemljo, načeto samospoštovanje. Za pridelke in prirejo dobijo vedno manj in manj. Sami se bodo težko pobrali. Slišimo, kako država pomaga podjetjem, ki na novo zaposlujejo. Tudi na kmetijah bi morali pomagati ustvariti nova delovna mesta. Veliko breme kmetovanju je tudi glomazen birokratski aparat. Izvajamo cel kup izobraževanj, štejemo ure, zbiramo podpise ... A izobraževanja niso namenjena boljšemu strokovnemu delu. Pridobljene kmetijske izobrazbe se ne upošteva. Pomembno je, da se od kmeta pobere denar za nekajurni tečaj (npr. o uporabi fitofarmacevtskih sredstvih), dobro opravljen izpit na fakulteti pa ne šteje. Mislite, da to vodi k boljši kakovosti pridelkov,?« se sprašuje Uletova.